Letos mineva 200 let od rojstva Primičeve julije in v Dolenjskem muzeju smo častitljivi jubilej Prešernove nikoli uslišane ljubezni, ki je zadnjih 14 let pred smrtjo živela v Novem mestu, proslavili s predstavitvijo njenega domnevno tretjega portreta. Delo, ki je bilo do sedaj v zasebni zbirki, bo za nedoločen čas razstavljeno na Stalni likovni razstavi Dolenjskega muzeja.
Leta 2002 je akademski restavrator specialist Viktor Povše dobil naročilo naj oljno sliko sv. Marije Magdalene očisti in popravi manjše poškodbe. Po čiščenju je začel sliko natančneje preučevati in čeprav se mu je zdela kompozicija slike skladna, se nikakor ni strinjal z fizionomijo naslikanega obraza in barvnimi nanosi na splošno. S sondiranjem slike na večih mestih in s pomočjo rentgenskih posnetkov je kmalu ugotovil, da je bila preslikana saj se je za črnim ozadjem skrival arhitekturni element, pod desno roko svetnice pa je bil namesto človeške lobanje šopek vrtnic. Z dovoljenjem lastnice slike se je nato s stereobinokularnim mikroskopom z dvanajstkratno povečavo lotil bolj natančnejšega odkrivanja obraza in vrtnic. Ugotovil je, da je bila slika preslikana kmalu po nastanku, saj originalna barva ni bila ne lakirana ne umazana, preslikava pa se je skorajda spojila z originalno plastiko v eno samo plast.
Po izobrazbi akademski slikar in izkušen restavrator je ob ugotovljenem ocenil, da bi lahko delo pripisali Matevžu Langusu, kar mu je v pismu potrdil tudi svoj čas eden največjih poznavalcev Langusove umetnosti, pokojni dr. Emiljan Cevc. Ravno on je bil tisti, ki je opazil, da ima upodobljenka »preveč« las, njena obleka pa je zgolj za silo primerna in tako spodbudil restavratorja k nadaljnjemu raziskovanju.
Če velja delo pripisati Langusu pa ostaja vprašanje kdo je upodobljenka na sliki, odprto. Povše je postavil zanimivo hipotezo, da naj bi portret predstavljal Prešernovo pesniško muzo Julijo Primic.
V Dolenjskem muzeju smo se, da bi odkrili identiteto upodobljenke obrnili na mag. Gregorja Kovača, ki je z uporabo biometričnega modula ugotovil, da se do sedaj javnosti najbolj poznana podoba Primičeve Julije, ki jo hranijo v Mestnem muzeju, in portret neznanega dekleta ujemata v 97 značilkah. Rezultati so presenetljivi, kljub temu pa ne moremo z absolutno gotovostjo trditi ali gre za isto osebo ali zgolj za slogovno (šablonsko) ujemanje.
Restavrirani portret je vsekakor umetnostno presenečenje za širšo slovensko strokovno in laično javnost. Še naprej pa ostaja odprto tudi vprašanje, zakaj in kdo je portret mlade meščanke kmalu po nastanku preslikal in spremenil v svetnico ter po čigavem naročilu.
