V opeko vtisnjen čas: opekarstvo na Dolenjskem

14. november 2016

 

V opeko vtisnjen čas: opekarstvo na Dolenjskem

Galerija Dolenjskega muzeja
18. november 2016 - 28. marec 2017

Avtorica razstave: etnologinja Ivica Križ
Oblikovalka razstave: arhitektka Katja Aljaž

Etnološka razstava V opeko vtisnjen čas: opekarstvo na Dolenjskem prikazuje uporabo gline za izdelavo opečnih izdelkov, ki se uporabljajo v gradbeništvu kot zidna, talna in strešna opeka.

Ker so izdelki pogosto nosilci hotenih ali nehotnih sporočil, vtisnjenih ali vrezanih v obliki človeških, živalskih ali rastlinskih likov, grbov, osebnih imen, imen izdelovalcev in simbolov, ki nam pričajo o pomembnih mejnikih v zgodovini našega prostora ali pa pripovedujejo osebne zgodbe, smo razstavo poimenovali V opeko vtisnjen čas.

Pojav opekarskih delavnic, njihovo delovanje in ugašanje je bilo v vseh obdobjih neposredno povezano z gradbeno dejavnostjo in tudi njen pokazatelj.

Začetki opekarstva, kot nepretrgane dejavnosti na našem območju, so povezani z opekarno mestne občine Novo mesto, ki je delovala v Cegelnici vsaj od začetka 18. stoletja. Z natančno analizo virov nam je zdaj uspelo natančno opredeliti njeno lokacijo.

Od 18. stoletja so tudi nekatera gospostva na Dolenjskem odpirala opekarne z daljšo ali krajšo dobo delovanja, na primer Peter Pavel Glavar na gospostvu Lanšprež.

Prve obrtne in kmečke poljske opekarne so začele nastajati sredi 19. stoletja, največ na območju Straže. Ena največjih in s skoraj stoletno dobo delovanja je bila Faleskinijeva opekarna.

Ob poljskih opekarnah s povsem ročnim delom se je šele konec 19. stoletja pojavila prva industrijska izdelava v obliki parne opekarne lastnikov dvorca Brajtenav v Zalogu pri Novem mestu. Okoli prve svetovne vojne so nastali industrijski opekarski obrati v Prelesju pri Šentrupertu in v Žabji vasi pri Novem mestu, v obdobju med obema vojnama pa v Prečni in v Račjem selu pri Trebnjem. V 20. stoletju, predvsem pa po prvi in drugi svetovni vojni, se zaradi intenzivnejše gradbene dejavnosti opekarstvo kot dopolnilna obrt razmahne na vseh območjih, kjer je najti primerno glino.

Opekarstvo je na našem območju delovalo v vseh oblikah pojavnosti: kot dopolnilna domača obrt, kot obrtno in kot industrijsko izdelovanje opečnih izdelkov.

Klasično opekarstvo kot obrtna ali dopolnilna dejavnost je zamrlo v sedemdesetih letih 20.
stoletja, v večini ga je zamenjala izdelava cementne opeke. Industrijska izdelava opečnih izdelkov pa preneha v Novomeški opekarni Zalog na prehodu 20. v 21. stoletje.

Razstava prikazuje pojav prvega opečnega gradiva od antičnega obdobja, prek srednjega do novega veka. Poudarek je na topografski predstavitvi opekarskih delavnic od 18. stoletja do danes, delujočih na območju osrednje Dolenjske, ki ga pokriva Dolenjski muzej Novo mesto.

Na razstavi prikazujemo tudi postopek ročnega izdelovanja opeke, ki se stoletja ni bistveno spreminjal.

V opečnem gradivu se odslikava, je »vtisnjena« zgodovina Dolenjske in tudi slovenskega prostora od antike, prek srednjega veka: tlakovci z grbi in imeni ustanoviteljev Kartuzije Pleterje – grofov Celjskih, napisi in grb stiških opatov do novega veka z začetnicami ali žigi nekaterih izdelovalcev. Posamezno opečno gradivo je nosilo tudi likovna in simbolna ter apotropejska sporočila.

Okoli prve svetovne vojne so posamezniki začeli – še več pa po njej – čedalje pogosteje izdelovati cementne strešnike in zidake v okviru občasne dopolnilne dejavnosti na kmetijah.

V Dobruški vasi pri Novem mestu je od zadnje tretjine 20. stoletja delovala najprej tovarna cementnih strešnikov Strešnik, nato pa Bramac strešni sistemi, d. o. o. Na razstavi je predstavljena zgodovina tega podjetja.

Razstavljeni predmeti so iz zbirk Dolenjskega muzeja Novo mesto, številne predmete so nam posodile ustanove: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto; Muzej krščanstva na Slovenskem iz Stične; Kartuzijanski samostan Pleterje; Galerija Božidar Jakac iz Kostanjevice na Krki, Turistično društvo Brod Melinci; Bramac strešni sistemi, d. o. o., iz Dobruške vasi in številni posamezniki.

E-vabilo