- Lokacija: Jakčev dom
Dušan Kirbiš je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Med študijem je redno potoval po evropskih kulturnih središčih, kjer je, med drugim, intenzivno proučeval dela renesančnih umetnikov na oddelku za grafiko in risbo Britanskega muzeja. Študij je nadaljeval še na slikarski in grafični specialki. Od leta 1986 do 1990 je živel in delal kot štipendist DAAD in kot svobodni umetnik v Berlinu in nato še eno leto v New Yorku. Zaposlen je kot redni profesor za področje vizualne teorije na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Kirbiš je viden predstavnik slovenske sodobne umetnosti. Njegova obsežna bibliografija izkazuje množico objav, realizacijo velikega števila samostojnih in selekcioniranih skupinskih razstav doma in v tujini ter udeležbo na simpozijih in rezidencah. Njegova dela so zastopana vseh pomembnih javnih zbirkah, zasebnih zbirkah ter monografskih pregledih slovenske sodobne umetnosti. Leta 2022 je za svoje delo prejel nagrado Prešernovega sklada.
Avtor o razstavi:
Za razstavo izbrana dela nadaljujejo moje razumevanje slikarstva kot polja semiotične analitske ustvarjalnosti hkrati pa razgaljajo temeljno vprašanje soodvisnosti in spoja materialne stvarnosti in v materijo naseljene duhovne avre. Trditev, da je umetnost zaključena celota nezdružljivih entitet, ni prisotna le v posamičnih delih, ampak se ohranja tudi v celostni postavitvi razstave; soočajo se slike-objekti in slike-podobe. Metafora je konfrontirana z materijo, nekonvencionalni materiali z medijem in bivanjsko usodonostjo. Semantični lok celote se razvije v zaporedju izjav z mitološkimi, modernističnimi, in za umetnost pomembnimi arhetipskimi predstavami. Odmikam se od predstave o skrajnem dometu umetnosti, o zadnji sliki, zadnjem kipu, o kulminaciji umetnikove ustvarjalnosti v izjavo največje zgostitve. Vračam se raje k bivanjskemu prapočelu umetnosti in razgaljam začetne pozicije, ki bi jih lahko primerjali z iskanjem odgovora na vedno znova zastavljeno vprašanje esence bivanja. Razstavljeni so slike-objekti, cikli slik z naslovi, Vidim-sem, Ich Bilder iz cikla Nebo nad obrežji Sirte, Šola gledanja, vse materializirane s širokim naborom materialov kot so epoksidna smola, poliuretan, polietilen, pepel, laneno olje, jajčna tempera, akril in šelak. Vsak material je izbran z osredotočenostjo na občo in lastno predstavo o njegovem metafizičnem pomenu in alkimistični skrivnostnosti. Osrednja misel razstave je spoznanje, da imanenten univerzum, ki mu rečemo umetnost, ni niti končen niti neskončen, pač pa nedoločen; ne omejuje ga nič, kar bi bilo izven njega. Njegove meje so v njem samem.
