FOTOPUB 2011

Iskanje
Splošni filtri
26. 07. 2011 – 07. 08. 2011

Brenda A. Kenneally

Dekleta iz severa, vezi mesta Collar/Upstate Girls, the Threads of Collar City

www.brendakenneally.com

 Ljubim te

Zadnjih dvajset let sem poročala o revščini v Združenih državah Amerike – o revščini kot simptomu nacionalnih ambicij ter integralnem delu industrijskega kapitalizma. Troy v državi New York je mesto, ki me je obsedalo zadnjih sedem let. Troy je rojstno mesto industrijske revolucije, tu je bilo bogastvo države najbolj zgoščeno in posledično je postalo simbol ameriške ideologije. Danes je Troy postindustrijsko mesto, eno izmed najrevnejših mest v ZDA, ki s številnimi materami samohranilkami predstavlja populacijo z največjim odstotkom ljudi pod mejo revščine.
Ko sem v Troyu, imam sobo v YWCA, ki je zatočišče za brezdomke in zlorabljene ženske, kraj, kjer lahko družine z majhnim zaslužkom prebivajo, dokler si ne najdejo stanovanja. Sobe v YWCA so sicer začasne, a nekatere ženske tam živijo tudi že po 20 let.
Ženske iz YXCA me v mislih preganjajo: pripeljale so me do tega, da sem sem se zazrla globoko v ljubezen. Ljubezen kot tisto življenjsko silo, ki zajema energijo rojstva in smrti in ki lahko hkrati ženskam z omejenimi dohodki predstavlja tudi uničenje ali odrešitev. Ženskam, ki sem jih spoznala in vzljubila, pomeni ljubezen potovanje: pobeg iz primeža prihodnosti z omejenimi obljubami ali kratek odmik od težaškega življenja, ki je že iztrošeno. Ženske iz YWCA so v glavnem že izgubile svoje ljubezni: kot posledico smrti, zapuščenosti ali izpetosti. Tem ženskam predstavlja romantika najboljše zdravilo, pa čeprav le v majhnih odmerkih neuresničene fantazije.
Iskanje ljubezni si ženske podajajo iz  generacije v generacijo. Ponavlja se v pravljicah in skriva v plastičnih barbikah, generičnih lutkah nevest in pri Britney Spears. Feminizacija revščine v Združenih državah je postala komercialno legitimna, njen čustven manko pa se polni v trgovinah za dolar.
Ko se pogovarjamo o najstniških nosečnostih, materah samohranilkah ali o feminizaciji revščine, se redko dotaknemo dejstva, da tovrstne ukalupljene družbene oznake ignorirajo jedro čustvene podlage, ki pooseblja prisotnost ženske na tem svetu.  Ljubezen med revnimi družba upraviči in obsodi kot moralni problem, izpostavi breme, ki ga nosečnost predstavlja v javnosti, namesto da bi preučila oviro, ki jo ženske skušajo premostiti.
Ljubezen bi bila lahko najmočnejša politična moč, ki jih poznamo.
Brenda Ann Kenneally

Brenda Ann Kenneally je zadnji dve dekadi fotografirala in poročala o ameriških družinah. Za svoje delo je med drugim prejela štipendijo W. Eugene Smith za humanistično fotografijo in štipendijo za kazensko pravosodje Soros. Podprla sta jo tudi sklad za dokumentarne prispevke Mother Jones ter fundacija Alicia Patterson. Za svojo knjigo Money, Power, Respect (Denar, moč, spoštovanje) je leta 2006 prejela nagrado za najboljšo fotožurnalistično knjigo pri  Pictures of The Year. Zadnjih pet let se ukvarja z raziskovanjem polnoletnosti v postindustrijskih Združenih državah Amerike. Za del tega projekta, Upstate Girls (Dekleta s Severa), je leta 2009 prejela World Press Photo Award v sekciji Daily Life. Leta 2006 je ob prvi obletnici orkana Katrina raziskovala življenjske pogoje družin s prizadetega območja. Za ta multimedijski prispevek je prejela nagrado Webby Award.

 

Uroš Abram

Photo Viva

multivizija

www.abramphotography.com

Projekt Photo Viva je zastavljen kot raziskovanje narativnih elementov nelinearne multimedije. Photo Viva dokumentira kiparski simpozij Forma Viva v Kostanjevici na Krki leta 2008. Cilj nelinearne predstavitve je spremeniti pasivnega gledalca v dejavnega, saj zgolj gledalčeve odločitve vodijo do njemu lastne in edinstvene zgodbe, ki si jo sestavi sam.

Uroš Abram (1982) je bil rojen v Kostanjevici na Krki. Po zaključeni Srednji šoli za fotografijo in oblikovanje v Ljubljani je dokončal šolanje na Akademiji lepih umetnosti (FAMU) v Pragi. Poleg pedagoškega dela (Atelje 2050, festival Fotopub) in sodelovanja z več domačimi mediji je v preteklosti deloval tudi kot umetniški vodja v agenciji Pan ter na kostanjeviškem festivalu Noster Nostri.

Do sedaj je imel nekaj samostojnih razstav v Sloveniji in na Češkem; v zadnjem času je sodeloval tudi na več skupinskih razstavah. Živi in dela med Kostanjevico na Krki in Ljubljano.

 

Več si preberite na spletni strani: www.fotopub.com